V ponedeljek, na hladen in vetroven aprilski dan (22. 4. 2024), smo dijaki GTT3, GT2 in GH3, zamenjali klasične učilnice s Pomurjem in Radgonskimi Goricami, kjer smo spoznavali zanimivosti in značilnosti tega predela Slovenije.
Najprej nas je že s ceste v daljavi s svojimi tremi 54-metrskimi zvoniki vabila cerkev Sv. Trojice, edinstvena v osrednji Evropi. Danes baročno cerkev nam je razkazal menih frančiškanskega rodu, in opisal njeno zgodovinsko pot ter njen pomen v tem pomurskem kraju. Cerkev je bila zgrajena že v 15. stoletju, pomembno vlogo je odigrala v času turških vpadov. Seveda je do današnjih dni doživela več dograditev in obnov. Notranjost je danes obnovljena v baročnem stilu, nekaj pa je tudi elementov rokokoja. Ponaša se s tretjimi največjimi orglami v Sloveniji, tako, da so v cerkvi našli svoj prostor tudi različni pevski zbori. Cerkev ima več oltarjev, posebno privlačen in zanimiv je tisti s kipom Marije z detetom, k privablja številne romarje. Zanimivost cerkve je tudi loretska kapela s črno Marijo, ki so jo prinesli iz italijanskega mesta Loretto. Pod to kapelo so tudi pokopani nekdanji meceni za graditev in obnovo cerkve. Iz bližnjega, Gradiškega umetno ustvarjenega jezera, so rešili cerkveni zvon, ki se je potopil, ko se je del cerkve porušil. Zvon danes predstavlja za vernike in obiskovalce zanimivost, saj lahko iz njega izvabijo prelepe in pomirjujoče glasove. Cerkev obdaja visoko obzidje, ki je danes odlična razgledna točka za obiskovalce in nudi čudovit razgled na rahlo gričevnato pokrajino pod njo. Poleg samega cerkvenega prostora smo si ogledali še majhen muzej s cerkvenimi artefakti. Poleg cerkve je tudi samostan, ki ga od začetka 20. stoletja vodijo že prej omenjeni frančiškani, na začetku pa je bi tu red Avguštincev bosonogih. Vse nas je zelo pritegnila samostanska knjižnica, ki hrani približno 1500 knjig, starih tudi več kot 500 let. Izdelava knjig je bila zelo kvalitetna, saj sta črnilo in sama vezava še danes v vrhunskem stanju.
Prostori samostana so bili namenjeni tudi pomoči potrebnim odvisnikom od drog, saj so imeli tam skupnosti posameznikov, kjer so se učili živeti brez opojnih snovi.
Cerkev živi s tem majhnim krajem Sv. Trojica. Ko smo se poslavljali, so prvošolci iz njihove osnovne šole pobirali smeti okoli cerkvenih prostorov.
Pot nas je nato vodila po lokalnih cestah preko Radgonsko – Kapelskih Goric do zdravilišča Radenci, kjer nas je pričakala vodja animacijske službe. Pričeli smo s pijem mineralne vode, ki ima specifičen okus, saj jo je možno takšno, neokrnjeno, piti le v zdravilišču. Potem so nam predstavili filmček iz začetka 20. stoletja, kako so že takrat ljudje iz bližnje in daljne okolice iskali zdravje na tem področju. Ves čas smo morali dijaki izpolnjevati učni list. Zdravilišče je prvenstveno namenjeno bolnikom s srčno-žilnimi boleznimi, danes jim poleg kure pitja mineralne vode, bogate z železom in magnezijem, omogočajo še različne kopeli, masaže, zdravstveno obravnavo in uživanje v desetih termalnih bazenih. Obiskovalcem ponujajo tipično kulinariko, seveda pa bolnikom priporočajo zdravo dietno in uravnoteženo prehrano. Gostje imajo ogromno možnosti za sprehode v mirni in zeleni okolici ter obiske turističnih kmetij.
Zdravilišče, ki danes spada v hotelsko verigo Sava Hotels & Resorts je že več let ločeno od polnilnice mineralne vode Radenska.
Po ogledu so nam v hotelu postregli še s kosilom, ki je bilo okusno, tradicionalne jedi pripravljene na sodoben način, a so bile porcije majhne, tako, da so številni odšli od mize bolj praznih želodcev.
Pot nas je nato vodila še do zadnje točke ogledov, to je vinska klet Radgonske gorice d. o. o. Klet se ponaša z najdaljšo tradicijo izdelovanja penin na Slovenskem, saj je prvi lastnik kmalu po izdelavi prvih penečih vin v Franciji, prinesel znanje na to področje. Spoznali smo, koliko truda in časa je potrebno za pridelavo in izdelavo penin po klasični in tankovski metodi. Podjetje s svojimi trženjskimi metodami ves čas sledi zahtevam kupcev in na trg ponuja različne alkoholne pijače, nazadnje penino v celoti pridelano v temi Untouched by light. Ta klet je poleg zlate in srebrne penine poznana še po dišečem tramincu z dolgoletno črno etiketo na steklenici in po avtohtoni sorti ranini.
Obiskali smo tri kleti, najprej klet, kjer pridelujejo penine, nato smo odšli do kleti pod rimskim kolesom (v zahvalo Rimljanom, ki so na to področje prvi zanesli vinsko trto) in klet pod slapom, kjer hranijo stara vrhunska vina.
Seveda smo v skladu z učnim načrtom naših programov spoznali način in postopek turistične degustacije vin ob reševanju učnih listov.
Čakala nas je še pot domov. Želeli bi si več takšnega pouka na terenu.
Zapisala
Gabrijela Kirbiš, GTT3
.
