V praznični čas postavimo naš vsakoletni obisk Lutkovnega gledališča Maribor. Posebno takrat ni težko najti v sebi otroka, kot pravijo. Občutili smo veselje, se vživeli v čarobne zgodbe, pravljične junake, očarljive scene …

V lutkovnem gledališču že vedo, zakaj so predstavo označili s 3+. Določena je samo spodnja meja, zgornje ni. Da je tako, nam povedo že simpatični sedeži  v dvorani gledališča  ̶  vsak namenjen dvema odraslima ali trem otrokom, ali odraslemu in otroku …

Ogledali smo si predstavo Čarovnik barv, zgodbo o čarovniku, ki mu sivi svet, v katerem je živel, ni bil več všeč. Ne le vse, kar smo videli, tudi ljudje in njihova razpoloženja so bili turobno sivi.

»Davno nekoč na svetu sploh ni bilo barv. Davno nekoč je bilo skoraj vse sivo …«,  tako je zapisano  v gledališkem listu za predstavo. Čarovnik pa je mešal in čaral, dokler se barve niso začele zlivati med seboj in nastala je … Velika Mavričnost.

Mavrične niso postale le fasade hiš, vozila, rože, skodelice za čaj in prti za mize. Mavrični so postali tudi ljudje. Takšni, kot smo tudi mi. Prav je, da to cenimo in spoštujemo.