Pozdravljeni, dragi bralci!

 

Tokrat se vam s svojim delom pri IGRI predstavlja 3. letnik programa Predšolska vzgoja.

Ali ste vedeli, da se predšolski otroci igrajo 7 do 9 ur dnevno? To je dolžina delovnega dne odraslega!

Igra ni le osnovna dejavnost predšolskega otroka, ampak tudi pogoj za normalen telesni in duševni razvoj.

Pouk IGRE vključuje teorijo in veliko prakse. In pri praksi smo bili najbolj ustvarjalni:

– v bližnji okolici šole in doma smo nabirali naravni material in ga uporabili v ustvarjalni igri;

– spoznali smo zgodovino in pomen doživljajskih igrišč nasploh in doživljajskega igrišča v Mariboru;

– ukvarjali smo se s tradicionalnimi slovenskimi igrami kot so Slepe miši, Kdo se boji črnega moža in Gnilo jajce;

– za potrebe praktičnega usposabljanja z delom smo izdelali družabni igri Človek, ne jezi se in karte Črni Peter, labirint, se naučili nekaj bibarij in še bi lahko naštevali …

 

V času epidemije corona virusa in zaprtih šol je naše delo teklo na daljavo.

Oglejmo si nekaj zanimivih fotografij misli iz naravnega materiala in iger, ki so jih dijaki med epidemijo izdelali doma.

 

Še preden pa bomo dovolili fotografijam, da spregovorijo, vam želim predati zelo pomembno spoznanje, ki je neločljivo povezano z igro Človek, ne jezi se.

Ta igra je nastala v 4. stol. v Indiji, le-ta pa velja za zibelko duhovne kulture.

Glavno pravilo te igre je, da se NE SMEMO JEZITI, ČE IZGUBIMO.

Razmišljujoč človek se bo upravičeno vprašal, zakaj se ne sme je jeziti, ker doživlja jezo kot naravno posledico. Sodobna znanost pa je danes potrdila to, kar so vedeli modri ljudje že nekoč – jeza ustvarja v telesu strupene snovi. In kdo dobi vse te strupe? Ne tisti, zaradi katerega se jezimo ali ga celo sovražimo, ampak TISTI, KI SE JEZI.

Človek, ki se jezi, je torej tisti, ki prvi prejme dozo strupenih snovi in tako sam sebi najbolj škoduje.

 

V tej luči je igra Človek, ne jezi se kot nalašč ustvarjena za oblikovanje tistih osebnostnih lastnosti, ki so nujno potrebne za zdravje, notranji duševni mir in mirno življenje v skupnosti.

 

Zdaj pa naj spregovorijo še fotografije! Uživajte!

 

Zapisala: Alenka Rapuc, učiteljica

Dostopnost