V sklopu OIV smo v torek, 25.10. 2016, obiskali Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (v nadaljevanju CUDV).
Strokovne ekskurzije so se udeležili dijaki četrtega letnika in dijaki poklicnega tečaja v programu predšolska vzgoja. Pouk je na ta dan potekal normalno po urniku do 11.35, zbirno mesto pa je bilo ob 13.00 pred CUDV Črna na Koroškem, Center 144, Črna na Koroškem.
CUDV je bil ustanovljen leta 1968. Danes so vanj vključeni otroci, mladostniki in odrasli z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju ter dodatnimi motnjami.
Eno izmed poslanstev CUDV-ja je načrtovanje dejavnosti tako, da vsak posameznik najde razumevanje in potrditev ter izrazi, zadovolji in uresniči svoje in skupne potrebe.
V CUDV-ju smo bili zelo prijazno sprejeti. Gospa Mateja Rebol nam je v njihovi zbornici najprej izčrpno predstavila življenje in delo varovancev ter odgovarjala na vprašanja dijakov. Ob tej priložnosti so nas pogostili s slanim pecivom in sokom, učiteljica Alenka Rapuc pa jim je izročila poslovno darilo. Po predavanju smo se razdelili v nekaj manjših skupin in se napotili na ogled centra.
Verjamemo, da smo z ogledom njihovega življenja in dela odpravili marsikateri predsodek in koristno dopolnili obravnavo otrok s posebnimi potrebami.
Naj spregovorijo še misli dijakinje Ksenije iz 4PV in fotografije, ki nam jih je poslala ga. Rebol:

»Zavod CUDV se me je, iskreno povedano, zelo dotaknil. Med samim ogledom sem čutila pozitivno energijo in zares nisem hotela zapustiti centra. Osebe, ki se vsak dan borijo s stvarmi, ki jih mi opravljamo z lahkoto, bi morali bolj ceniti in spoštovati. Veliko je takšnih, ki se sploh ne zavedajo, da so drugačni, in živijo svoje življenje pozitivno. Veliko bolj pozitivno kot tisti ljudje, katerih edina skrb je, da ne bodo zamudili v službo ali prismodili kosila. Cenijo najmanjše stvari, ki jih mi ne znamo ceniti in se marsikdaj za njih niti ne pobrigamo. Zelo mi je všeč, da imajo ob sebi tako dobre delavke, ki skrbijo za njih in jim pomagajo. Brez njih in njihove topline najverjetneje ne bi bili tako pozitivni in močni, kot so. Najbolj so se me dotaknili dobri odnosi med pacienti. Danes po svetu vidimo samo zagrenjenost in hinavščino. V zavodu pa dokazujejo, da je možen svet brez tega. Grozno pa sem se počutila med tistimi pacienti, ki imajo najhujše motnje. Tam nisem mogla zadržati solz. Vendar imajo kljub temu nasmeh na obrazih in s sabo nosijo dobro voljo. Mislim, da bi moral vsak človek na svetu vsaj enkrat letno oditi v takšen center in s temi ljudmi preživeti popoldne. Življenje na Zemlji bi tako bilo čisto drugačno. Veliko bolj veselo, srečno, predvsem pa dobrotljivo«.

Besedilo pripravila: Alenka Rapuc, univ. dipl. psih.

c2 c3 c4