Pujsek na obisku v dvojezičnem vrtcu v Globasnici
V četrtek, 20. 9. 2018, smo se dijaki četrtih letnikov programa Predšolska vzgoja podali v sosednjo Avstrijo. Malce zaspani, pa vendar vsi dobre volje in polni pričakovanj, smo se ob jutranjih urah posedli na avtobus, ki nas je odpeljal v Globasnico – dvojezični kraj v Avstriji. Naš namen je bil spoznavanje dvojezične šole in vrtca. Zanimalo nas je predvsem to, kako se otroci prilagajajo uporabi dveh jezikov hkrati.
Svoj obisk smo hoteli malo popestriti tudi njihovim otrokom, zato smo s sabo prinesli vso sceno, kostume in pripomočke, ki smo jih lansko šolsko leto potrebovali za gledališko igrico Pujs si želi kolo. To igrico smo lani zaigrali po skoraj vseh koroških vrtcih, zdaj pa smo imeli odlično priložnost, da jo predstavimo tudi nekomu, ki mogoče slovenskega jezika ne obvlada tako dobro. Hitro smo se pripravili, nato pa z največjim veseljem nastopili pred očmi šolarjev in tistih malo mlajših. Na predstavo so se zelo dobro odzvali, odgovarjali so na vprašanja, na koncu pa so želeli še enkrat spoznati vse nastopajoče živali. Kasneje so se šolarji vrnili v učilnice, z vsakim razredom pa je odšla skupina dijakov, saj smo za njih pripravili manjšo delavnico. Izdelovali smo namreč pujske iz papirja. Dokazali so, da jim slovenski jezik, čeprav živijo v Avstriji, ne dela večjih problemov, saj so vsa naša navodila razumeli. Naš skupni čas se je zelo hitro iztekel, dijaki pa smo odšli še nekaj metrov stran – v dvojezični vrtec. Tam nas je lepo sprejela vodja vrtca, ki nas je popeljala po prostorih. Predstavila nam je njihovo dnevno rutino, kako se otroci razporedijo po lepo opremljeni igralnici in razlike med njihovimi ter našimi vrtci. Po ogledu pa smo imeli priložnost spoznati otroke, se z njimi povezati in se tudi igrati. Med malico in kosilom se sporazumevajo v nemškem jeziku. Čeprav je to nam dijakom predstavljalo manjšo težavo, lahko rečem, da smo se odlično ujeli in tisto dopoldne preživeli v krasni družbi najmlajših.
Seveda ni manjkal kratek ogled vasice in nekaj, kar smo vsi težko pričakovali – kosilo. Polni dobre hrane in novih informacij pa smo se odpravili proti Muti.
Za nami je tako še eden izmed neobičajnih šolskih dni, ki nam bo še dolgo ostal v spominu. Za konec pa še »Auf Wiedersehen, srečno!«
Tjaša JESENIČNIK, PV4
